Vrsar, Istra, službena stran turistične skupnosti Vrsarja

Informacije Turistične skupnosti
občine Vrsar

Bogata kulinarična tradicija

V Vrsarju se združujejo vonji in okusi kot skladna uvertura v prepoznavno istrsko gastronomijo. Morski sadeži, ribe na žaru in mesne specialitete v ljubkih restavracijah in avtentičnih krčmah so le majhen del velikega gurmanskega doživetja, ki ga ponuja Vrsar.

Več

Šport, narava, aktivnosti…

Z raznovrstno športno infrastrukturo ob morju in zelo dostopnim zaledjem, je Vrsar kot ustvarjen za vse oblike aktivnih počitnic.

Več

Naravne lepote – Čudežni kotiček Mediterana

Vse od obale pa do nižinskih   rahlo gričevnatih reliefov v zaledju, so naravna bogastva Vrsarja in okolice vir inspiracije popotnikom, ki si želijo oddiha in sprostitve.  Narava je resnično  velikodušno obdarila te kraje in jih naredila za enega  najlepših delov Sredozemlja.

Več

Jutranji sprehod

Vrsar se od srednjega veka nahaja na vidnem griču neposredno ob obali Jadrana. Zaradi tega so se v mestu oblikovale številne lokacije, s katerih so dobro vidni tukajšnji otoki, otočki, zalivi in zalivčki.

Več

Poišči namestitev

ČRTICE IN ZANIMIVOSTI IZ VRSARSKE PRETEKLOSTI

Skozi zgodovino je povsod v Istri, tako tudi v Vrsarju, vsakodnevna prehrana prebivalcev temeljila na kašastih jedeh iz zelenjave, meso se je v obrokih pojavljalo razmeroma redko, večinoma ob verskih praznikih in praznovanjih.

Najbolj pogosto uporabljene sestavine  v novem veku so bile različne vrste žitaric, oljčno olje in vino. Ker je imel v Vrsarju oblast poreški nadškof, je preko svojih posrednikov nadzoroval trgovino s temi proizvodi, pa tudi njihovo kakovost, v izogib pojavu proizvodov slabe kakovosti ali ponaredkov. Za prodajo, izvoz in uvoz navedenih proizvodov je bilo potrebno s strani uslužbencev Vrsarske grofije pridobiti predhodno dovoljenje.

V novem veku so vrsarska posebnost krčme in taverne.  Njihova vloga je  bila v družabnem življenju zelo pomembna. To se odraža tudi skozi natančno ureditev  njihovega dela. Grofijske oblasti so predpisale delovni čas, prepoved kartanja ter drugih iger, prepoved nedeljskega in prazničnega dela in strogi režim nadzora kakovosti vina, ki so ga stregli. V gostilnah in tavernah se je smelo točiti le vino iz sodov, ki so jih grofijski uslužbenci predhodno overili s svojim pečatom. Vsaka drugačna praksa se je strogo kaznovala. Posebno strogo so bile kaznovane goljufije glede kakovosti vina, kot na primer točenje ponaredkov vina ali vina sumljive kakovosti, t.j. vino, ki nima dovoljenja, da se ga lahko daje v promet. Grofijski uslužbenci so nadzorovali vinske mere, da se lastnik gostilne ali taverne ne bi zatekel k  zlorabam glede količine vina in drugih pijač, ki jih streže gostom.  Vrsarske gostilne in taverne so bile označene (fraške) na predpisan način.

V Vrsarju se je trgovalo z mesom, z dovoljenjem in po ceni, ki so jo postavili gastald in mestni sodniki. Klati živino, prodajati, uvažati in izvažati meso se je smelo le s predhodnim izrecnim dovoljenjem grofijskih uslužbencev. V Vrsarju je bilo najbolj pogosto kravje in kozje meso.

Riba je bila pomemben vir hrane in prihodkov. Ribolov in trgovino z ribo so prav tako nadzirale grofijske oblasti. Za ribarjenje ali prodajo  ribe brez predhodnega izrecnega dovoljenja grofijskih oblasti je bila zagrožena kazen. Če so domačini želeli prodajati ribo, so jo morali najprej ponuditi v odkup Vrsarski grofiji, le če je grofija ni odkupila, se je riba smela prodajati na ribji tržnici. Riba se ni smela prodajati kjerkoli in kakor je kdo želel, temveč izključno na ribji tržnici. Šele, ko so bile zadovoljene potrebe  domačega prebivalstva, se je višek ribe smel prodajati izven meja Vrsarske grofije.

Pekarstvo je bilo pomembna prehrambena dejavnost. Omenjajo se izdelovalci testa in peki. V srednjem in novem veku je v Vrsarju obstajala le ena krušna peč, s katero je upravljala Vrsarska grofija. Krušna peč je bila javna, zasebnih ni bilo. Kakovost vsakega peciva, ki so ga nameravali speči, so nadzorovale grofijske oblasti. Kruh in pecivo, ki je izpolnjevalo zahtevane standarde, so označili z znamenjem v obliki križa,  ki so ga vrezali v testo. Kasneje je bila zaradi povečanja števila prebivalcev zgrajena še ena krušna peč.

Vino je bilo vedno razširjen prehrambeni proizvod, uživali so ga vsak dan. Proizvodnja, potrošnja in trgovina z vinom je obstajala tudi v Vrsarski grofiji. Ttrgovina z vinom je bila podvržena strogemu nadzoru. Pogosta slaba kakovost vina in pojav vinskih ponaredkov (zlasti iz tujine), je stoletja negativno vplival na zdravje ljudi, posebno moških, zato je poreški škof natančno predpisal nadzor nad razpečevanjem vina, tako v trgovinah, kot v gostilnah in tavernah. Vino se je smelo prodajati izključno v sodih. Uslužbenci, zadolženi za kontrolo vina, so  vsak sod vina, ki je zadostil  zahtevani kakovosti in je bil namenjen prodaji, žigosali. Samo tako vino se je smelo prodajati. Nadzorovala se je tudi količina vina, t. i. vinske mere, da prodajalci ne bi ravnali goljufivo ter točili manjših količin, zaradi zmanjšanja obsega določene vinske mere.

Vrsarska mestna vrata so bila podnevi odprta, ponoči pa zaprta. Zjutraj so se odpirala v trenutku, ko so se oglasili zvonovi z zvonika, zvečer pa so se zapirala po Zdravamariji. Zvečer se je ob Zdravamariji oglasilo zvonjenje, ki je pozivalo prebivalce, naj se vrnejo v mesto, nato pa je kavaljer zaprl vrata. Ko so se vrata zaprla, se praviloma do jutra niso odpirala. Vrata so morala biti zaprta tako, da skoznja ni mogel vstopiti ne človek, ne žival. Ključe vrat je imel uslužbenec, imenovan kavaljer. Skrbel je za vrata, jih vzdrževal ter jih osebno odpiral in zapiral. Po zapiranju so se vrata smela odpreti le v skrajni sili, po predhodnem dovoljenju najvišjih grofijskih oblasti.

Moškim v Vrsarju ni bilo dovoljeno nositi brade. Vrsarska grofija na čelu s poreškim škofom je bila samostojna država in kot taka izvzeta iz beneške in habsburške oblasti. Zato se je pogosto dogajalo, da so na njeno ozemlje pribežali malopridneži z drugih področij v Istri ter tu iskali zatočišče pred pregonom in kaznijo. Vrsar so zato poimenovali pribežališče in zatočišče malopridnežev. Mnogi od njih so se v Vrsarju pričeli baviti s kamnoseštvom, poljedelstvom in ribolovom. Zaradi prisotnosti takih oseb je poreški škof sprejel uredbo, po kateri so morali moški biti obriti, zaradi lažje identifikacije, tako v Vrsarju, kot drugje.

V novem veku so v Vrsarju množično pretovarjali tobak. Tobak so z ladjami dovažali v vrsarsko pristanišče, od koder so ga v skrivnih karavanah po dolini Drage vozili v osrednje predele istrskega polotoka.

Po strogih pravilih je bilo podnevi in ponoči prepovedano nositi orožje znotraj vrsarskega mestnega obzidja. To je veljalo za domačine in za tujce. Taka odredba je doprinesla k miroljubnosti, mirnemu reševanju sporov in neznatni stopnji kriminala.

Igre na srečo so bile v Vrsarju prepovedane. To je veljalo za vsa javna mesta (ceste, ulice, trgi in podobno), kakor tudi za zasebne prostore. Izrecno je bilo prepovedano kartanje, kockanje, igre na srečo in podobne aktivnosti.

Zahvaljujoč cerkvi in poreškemu škofu so v Vrsarju veljale enake pravice in obveznosti za moške in ženske. Vsi pravni akti so enako veljali za vse ljudi, ne glede na spol. Natančno je bil urejen tudi položaj tujcev (pomorci, trgovci, novi prebivalci, malopridneži), ki so v znatnem številu prihajali v Vrsar. Vsak, ki je spoštoval predpise Vrsarske grofije, tujec ali domačin, je bil tu dobrodošel. S strani oblasti ni bil v ničemer prikrajšan, spoštovalo se je njegovo človeško dostojanstvo.

V času Vrsarske grofije je bil Vrsar najbolj zdravo naselje v Istri. Zaradi strogih predpisov o komunalnem redu, prepovedi odlaganja smeti na ulice, prepovedi odlaganja živalske mrhovine znotraj mesta, vztrajanju na higieni in čistoči vode in kakovosti vina, Vrsar ni bil znatneje prizadet z boleznimi in velikimi pomori prebivalstva, kot ostali deli istrskega polotoka.

priredil: doc. dr. sc. Ivan Milotić