Vrsar, Istra, službena stran turistične skupnosti Vrsarja

Informacije Turistične skupnosti
občine Vrsar

Ribarske fešte v Vrsarju

Opojen vonj svežih rib na žaru, kot del bogate ponudbe istrske gastronomije, veselo druženje ob glasbi in plesu skozi celo poletje, od aprila do septembra, v Vrsar vabi številne obiskovalce.

Več

Naravne lepote – Čudežni kotiček Mediterana

Vse od obale pa do nižinskih   rahlo gričevnatih reliefov v zaledju, so naravna bogastva Vrsarja in okolice vir inspiracije popotnikom, ki si želijo oddiha in sprostitve.  Narava je resnično  velikodušno obdarila te kraje in jih naredila za enega  najlepših delov Sredozemlja.

Več

Jutranji sprehod

Vrsar se od srednjega veka nahaja na vidnem griču neposredno ob obali Jadrana. Zaradi tega so se v mestu oblikovale številne lokacije, s katerih so dobro vidni tukajšnji otoki, otočki, zalivi in zalivčki.

Več

Poišči namestitev

Sopomeniki in znamenitosti

Cerkev Svete Foške

Crkva Sv. Foške

Crkva Sv. Foške

V prvi polovici 17. stoletja v arhitekturi cerkve prihajajo do izraza renesančne značilnosti z nekaterimi elementi baroka. Fasada z renesančnim portalom je zelo enostavna. Ob portalu se nahajata dve okni z železnimi rešetkami. Na zvoniku sta bila, do zasega zvonov za vojne potrebe v I. in II. svetovni vojni,  dva zvona (eden iz 17. in drugi iz 18. stoletja) iz beneških livarn.

Med I. svetovno vojno so z zvonika sneli zvon z napisom: OPVS CASTELLIS (Castellijevo delo) iz beneške livarne (18. stoletje), ki je bila v lasti družine Castellis. Ta zvon je nadomestil nov zvon, ki so ga vlili v livarni Lapagna v Trstu leta 1922. Ta zvon in drugi stari zvon (17. stoletje) z likovno dekoracijo (Sveta Foška, Marija, razpelo) in latinskim besedilom: SANCTA FVSCA VRSARIAE MDCLXXX (Sv. Foška Vrsar 1680.), so z zvonika sneli Italijani v času druge svetovne vojne, zvonovi pa niso bili uporabljeni za vojne namene. Danes se nahajajo v župnijski cerkvi Svetega Martina. V obnovljeni cerkvi je sakralna zbirka, ki vsebuje dragocene eksponate, kot na primer sliko Mučenje Svete Foške iz 17. stoletja. Pozornost pritegnejo nagrobne plošče z grbi in latinskimi besedili. Pred glavnim oltarjem je grob vrsarskega župnika Luke Prodanića (Luca Prodanich), ki je umrl leta 1659. Na plošči je vklesan duhovniški znak (kelih in hostija).

Glavna mestna vrata

Glavna gradska vrata

Glavna gradska vrata

Ob cerkvi Svete Foške se nahajajo vzhodna oziroma glavna mestna vrata srednjeveškega Vrsarja. V preteklih stoletjih je bil to glavni vhod v utrjeno mestece, ki se je šele v 19. stoletju razširilo izven starega obzidja (do 19. stoletja se je izven mestnega obzidja nahajala le kaka osamljena hiša ali cerkvica).

Romanska vrata izvirajo iz 13. stoletja. Polkrožni romanski obok je precej skrbno  izklesan. Ob notranji strani podbojev se vidita en kamniti in en železni obroč, na katera sta bili pritrjeni leseni krili. Nekoč so bila vrata del sistema mestnega obzidja. Nad vrati je fragment mestnega obzidja, na kamniti plošči nad vrati pa plitev relief z miniaturnim levom Svetega Marka (simbol Beneške republike). Plitev relief v obliki ščita s cvetličnim motivom predstavlja leva Svetega Marka s knjigo (atribut evangelista Marka), z vzdignjenimi krili in spodvitim repom. Lev v šapah drži zaprto knjigo, kar pomeni, da je bil izklesan v času, ko je bila Beneška republika v vojni. Mirnodobni levi so v šapah držali  odprto knjigo z običajnim latinskim besedilom: PAX TIBI MARCE EVANGELISTA MEUS (Mir tebi, moj evangelist Marko). Lev je podoben beneškim levom iz 14. stoletja, prav tako pa tudi tistim iz 15. in 16. stoletja, zato ga je težko datirati.

Prvi beneški levi se na javnih zgradbah v Istri pojavljajo konec 13. in v začetku 14. stoletja. V času med 10. in 18. stoletjem je Vrsar pripadal Poreški nadškofiji in morda so tega leva od nekod prinesli in ga postavili po letu 1778, ko so Benetke odvzele Vrsar poreškim nadškofom. Levo od vrat se nahaja stavba prve osnovne šole v Vrsarju iz 19. stoletja.

Ulice in trgi

Ulice i trgovi

Ulice i trgovi

Znotraj nekdanjega mestnega obzidja so v preteklosti nastale ozke zavite ulice in mali intimni trgi. V ozkih uličicah so ohranjeni zanimivi primerki stavbne arhitekture z elementi različnih zgodovinskih slogov. Pozornost pritegnejo stare hiše z arhitektonskimi zanimivostmi (dvorišča, vodnjaki, stopnišča, vrata, okna, balkoni, dimniki). Od mestnih vrat se proti vrhu Vrsarja vzpenja Ulica Gradska vrata , v kateri je več starih hiš. V bližini mestnih vrat je hiša z dvema zanimivima kamnitima figurama ženske (okroglega obraza in bujnega oprsja). Figure so vzidane visoko v vogale hiše. Ob hiši vodi slikovita ulica  Pod voltom, ki je na dveh mestih obokana. Obokane ulice so tipične za srednjeveško arhitekturo. Ozek prostor znotraj mestnega obzidja je narekoval racionalno in ekonomično izkoriščanje mestnega prostora. V Ulici Gradska vrata   je stara hiša z renesančno baročnimi značilnostmi iz druge polovice 18. stoletja. Na portalu je vklesano besedilo: IO PIETRO (voda) M POLLO F (ieri) F (eccit) ANNO D (omini) 1757. (Jaz Petar Boico, pokojnega Pola, svečano napravil leta gospodovega 1757). Na desni strani ulice je nekaj starih hiš. V Ulici Casanova je stara hiša s sledovi romanskega sloga.

Ko so leta 1963 kopali kanal za vodo, so bili v Ulici Gradska vrata najdeni ostanki keramike iz bronaste dobe. Na platoju na vrhu starega Vrsarja  se nahaja župnijska cerkev Svetega Martina in stari grad (nekdanja letna rezidenca poreških nadškofov). V predzgodovinski dobi se je tu nahajalo utrjeno naselje z ovalnim tlorisom, ki je pripadalo Histrom, prastarim prebivalcem istrskega polotoka.

Župna cerkev Sv. Martina

Župna crkva sv. Martina

Župna crkva sv. Martina

Mestno obzidje z romanskimi vrati  je nekdaj potekalo skozi cerkev. Zgodovina izgradnje cerkve je zelo dolga. Temelji so bili položeni v začetku 19. stoletja (leta 1804). V obdobju francoske okupacije Istre (1805 – 1813) se je gradnja nadaljevala, nato pa je nastopil dolg premor. V času od leta 1927 do 1935 so ponovno gradili cerkev ter gradnjo tud zaključili (v času župnika Josipa Martinolija). Cerkev je 19.3.1935 z verskimi obredi posvetil poreški škof Trifun Pederzolli. Pred cerkvijo je stopnišče, pročelje  se zaključuje s trikotnim zatrepom. Na portalu je latinsko besedilo: VERE LOCUS ISTE SANCTUS EST (Ta kraj je zares svet). Drugo latinsko besedilo na pročelju govori o zgodovini izgradnje cerkve in omenja papeža Pia XI., Vittoria Emanuela (italijanskega kralja) in škofa Trifuna Pederzollia. Gradnja zvonika je bila zaključena leta 1991.

Notranjost cerkve je triladijska. Cerkveni prostor v tri ladje delijo po štirje okrogli kamniti stebri na vsaki strani. Na stebrih so imena donatorjev, kapiteli  so okrašeni s  cvetličnimi ornamenti  (palmete s spiralami).

V prezbiterialnem delu cerkve sta dva oboka z religioznimi podobami. Po navodilih duhovnika Francesca da Piran je podobe leta 1946 naslikal slikar Antonio Macchi iz Rovinja. Na prvem oboku so prizori iz življenja Svetega Martina in Svete Foške. V levem vogalu Sveti Martin z mečem reže vojaški plašč in  del pokloni prezeblemu beraču. V desnem vogalu je prikazano mučenje Svete Foške, krščanske mučenke. Na sredini oboka je Kristus z razširjenimi rokami. Okrasje dopolnjuje latinsko besedilo: SANCTI NOSTRI MARTINE E FUSCA INTERCEDITE PRO NOBIS (Sveta naša Martin in Foška, prosita za nas). Na površini drugega oboka so cvetlični motivi (cvetovi in drevesa), angeli in ovce. Na sredini oboka je simbol Kristusa – Agnus Dei (jagnje Božje). Na oboku je izpisano besedilo: ACCE AGNUS DEI: ECCE QUI TOLLIT PECCATA MUNDI (To je jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta).

Umetniški inventar cerkve je precej siromašen. Marmornato krstilnico v levi ladji so prinesli iz stare cerkve Svetega Martina (nahajala se je na trgu sredi Vrsarja).

Velika škoda je, da so iz cerkve ukradli gotski kip Marije iz 14. stoletja, ki se je prej nahajal v romanski baziliki Svete Marije v pristanišču.  Ob cerkvi stoji župnišče  iz leta 1935.

Poletna rezidenca poreških škofov (Kaštel)

Ljetna rezidencija porečkih biskupa (Kaštel)

Letna rezidenja poreških škofov (Kaštel)

Ob župnijski cerkvi je monumentalna, na pol porušena palača, ki je bila nekoč poletna rezidenca poreških škofov. Na tem strateškem mestu so imeli poreški škofje od 12. /13. stoletja dalje skromno romansko palačo. Skozi stoletja se je prvotna palača neprestano rekonstruirala in dograjevala. Pravzaprav je današnja palača nastala s dograjevanjem prvotnega romanskega gradu v časovnem razponu od 14. do 18. stoletja. Zgodovina nastanka palače ni najbolj jasna. V arhitekturi kompleksa je moč najti sledove različnih slogov (od romanike do baroka). Palača je bila utrjena, zato se v dokumentih omenja pod imenom castrum (utrdba, utrjeni dvorec). Ščitil jo je obrambni zid z obrambnimi stolpi. Ostanki obrambnega zidu so ohranjeni še danes. Poleg palače sta ohranjena še dva romanska stolpa (13. stoletje). Na južni strani sta dva vitka opazovalna stolpa s kvadratnim tlorisom, na njih pa so strelne line. Na fasadi levega stolpa je solarium (sončna ura). Palača je imela številne prostore (za škofa, služinčad, goste). V pritličju so bile stiskalnice za vino in olje, peč za peko kruha, cisterna za vodo, shramba za kmetijske pridelke (olje, vino, žito) s škofovskih posestev iz okolice Vrsarja.

V sklopu palače je bil tudi hlev (škofje so v Vrsarju in Poreču imeli konje in mule). V enem od stolpov je bila najbrž temnica za neposlušne podanike. Palača je škofom služila kot letna rezidenca, včasih tudi kot refugium (zaklonišče). V neprijetnih situacijah (vojna, kuga) so poreški škofje zapuščali Poreč in prihajali sem. V času nemirov v Poreču leta 1299 se je škof Bonifacije umaknil v Vrsar. Nekateri škofje so stalno bivali v Vrsarju. V 17. stoletju je škof Ruggiero Tritoni zapustil nezdravi malarični Poreč in se nastanil v Vrsarju (od 1632. do 1644 leta). Tu je tudi umrl in je pokopan. Tudi škof Gianbattista de Giudice je živel in umrl v Vrsarju (1644. – 1666.). Ko je škof prihajal ali odhajal iz Vrsarja, je bila dolžnost kmetov, da brezplačno nosijo njegovo prtljago. V nekem dokumentu iz leta 1577 je v zvezi s tem zapisano: »Prav tako so vrsarski kmetje dolžni brezplačno nositi škofovo prtljago, ko gospod škof prihaja ali zapušča grad.« V palačo so občasno prihajale visoke cerkvene in državne osebnosti, v njej so poreški škofje organizirali sinode lokalne duhovščine. V prisotnosti uglednih osebnosti so se izdajali tudi pomembni dokumenti. Na začetku nekega dokumenta škofa Otona iz leta 1288 je zapisano: ACTUM EST HOCH IN TURRI CASTRI URSARIAE… (to se je zgodilo v stolpu naselja Vrsar…). Konec 18. stoletja (1778) je Beneška republika ukinila cerkveno grofijo poreških škofov, palača pa je postala beneška državna lastnina. V dobi beneške nadvlade v Vrsarju (1778 – 1797) je v palači občasno bival beneški providur, župan občine Sveti Lovreč, kateri je bil Vrsar po ukinitvi škofovske oblasti pripojen. V nekem ukazu beneške centralne oblasti (iz leta 1793) se Palmi, providurju Svetega Lovreča, dovoljuje bivanje v Vrsarju, nekaj mesecev v letu, zaradi bolj zdrave klime. Ob tej priliki je bilo odrejeno, da je potrebno palačo restavrirati. V 19. stoletju je palača postala last patricijske družine Vegottini iz Poreča. V 20. stoletju je  pričela propadati. Danes je to ruševina, ki kliče po obnovi.

Stara romanska vrata

Stara romanička vrata

Stara romanička vrata

V primerjavi z glavnimi srednjeveškimi mestnimi vrati (na vzhodnem robu Vrsarja), so  ta vrata manjših dimenzij, zato jih imenujemo mala mestna vrata. Vrata so bila zgrajena v drugi polovici 12. ali v začetku 13. stoletja, ko se je v istrskih mestih gradilo in klesalo v romanskem slogu. Precej skrbno izklesan okvir vrat je sestavljen iz trinajstih kamnitih blokov. Nekoč so bila vrata del sistema mestnega obzidja. Do danes so se ohranila dvokrilna vrata iz trde istrske hrastovine. Zanimivi so kamniti obroči, na katere so bila pritrjena krila. Vrata imajo tudi pripravo za zapiranje. Na vratih je fragment mestnega obzidja in plošča s plitvim reliefom leva Svetega Marka. Po umetniških značilnostih je lev podoben tistemu na vzhodnih mestnih vratih in je najbrž delo istega mojstra. Kot lev na vzhodnih vratih, tudi ta drži v šapah zaprto knjigo in ima vzdignjena krila in spodvit rep. Lev je nastal v času med 14. in 16. stoletjem, verjetno so ga od nekje prinesli in postavili nad vrata okoli leta 1778, ko je Beneška republika postala gospodar Vrsarja. Ob vratih sta vzidani dve železni krogli: ena izvira iz angleških ladij, ki so v začetku 19. stoletja s topovi streljale na istrska mesteca pod okupacijo Napoleonovih vojakov.

Cerkvica Sv. Antuna

Crkvica Sv. Antuna

Crkvica Sv. Antuna

V bližini starih vrat je majhna cerkev Svetega Antona Padovanskega iz druge polovice 17. stoletja z značilnostmi renesančno baročnega sloga. Fasada cerkvice je enostavna. Na prekladi portala je izklesano besedilo z okrajšavami (I.O.B.C.F.F.C.E.L.E.) ter leto izgradnje (1656). Ob četverokotnem portalu se nahajata dve četverokotni okni z rešetkami. Nad portalom je okroglo okence. Na južnem zidu cerkvice je vzidano polkrožno  okence. Nad fasado se dviga enostavni zvonik z odprtino za zvon v obliki arkade. V zvoniku se je, do zasega zvonov za vojne potrebe, nahajal mali zvon iz leta 1657 z bogatim okrasjem (sveti Anton, Mati božja in svetniki). Na vrhu zvonika sta kamnita krogla in železni križ.

Pred cerkvico je veranda ali lopica (iz nemške besede Laube: obokan odprt prostor). Na desetih okroglih kamnitih stebrih počivajo arkade in lesena strešna konstrukcija. Te lopice so zelo zanimiv arheološko umetniški motiv pred istrskimi cerkvami, nastajali pa so v časovnem razponu od 14/15 do 19. stoletja. So nekakšen podaljšek cerkvenega prostora. Tu so stali tisti, ki niso uspeli vstopiti v omejen cerkveni prostor in oborožene osebe. Pod streho lopice so se ljudje umikali pred sončno pripeko in dežjem, včasih so tu prenočevali tisti, ki so bili tako pozni, da so naleteli na zaprta mestna vrata. Tu so se odvijali tudi sodni procesi in sklepali posli. Notranjost cerkvice svetega Antona je obnovljena, priložnostno se v njej odvijajo razstave. Na lesenem oltarju (v baročnem slogu domačih delavnic) stoji slika Svetega Antona s svetniki.

…v pristanišču

Prostor v zalivu se je oblikoval v 19. stoletju in tedaj je bilo zgrajenih precej hiš med starim mestnim jedrom in obalo. V zalivu se je življenje kontinuirano odvijalo od antičnih dni do današnjih časov. V nekaterih srednjeveških dokumentih  prostor okoli pristanišča imenujejo Fabian. Nekje v času med 12. in 17. stoletjem so se v zalivu nahajale soline s skladiščem, ki so pripadale poreški škofiji.

Vzdolž obale med Funtano in Limskim kanalom se razteza antično – rimsko arheološko območje. Na več mestih so bili najdeni sledovi rimskih podeželskih vil (villae rusticae). Ob zalivu so bili najdeni sorazmerno bogati sledovi rimskih poznoantičnih zasebnih in javnih zgradb. Na ostanek rimske arhitekture v okolici Vrsarja je v prvi polovici 16. stoletja prvi opozoril italijanski geograf iz Izole Coppo v svojem delu ”Del sitto dell Istria” (O položaju Istre, Benetke 1540.). O razvalinah v vrsarskem pristanišču Pietro Coppo pravi: »Na večjem delu obale … so sledovi antičnih stavb, kar je dokaz, da je bilo tu nekoč veliko število hiš.« V začetku prejšnjega stoletja je češki arheolog Antom Gnirs (1875. – 1933.) pisal o nekaterih rimskih antikah v pristanišču Vrsar, ki so se zaradi zniževanja obale  spustile prav do morja.

Cerkvica Sv. Jurja

Pred pristaniščem je otok Svetega Jurija, na katerem stoji tudi istoimenska romanska cerkvica s pravokotnim tlorisom,  vgrajeno apsido, ki je bila obnovljena leta 1995. Nekateri zgodovinarji predpostavljajo, da se je morda rimsko mesto Ursaria (Vrsar) nahajalo na tem otoku. Predpostavka temelji na kopiji rimskega zemljevida iz 3. ali 4. stoletja (Tabula Peuntingeriana.), na katerem  je rimsko mesto Ursaria vrisano na nekem otoku. Tudi neznani geograf iz Ravenne je v zgodnjem srednjem veku postavil Ursario na nek otok. Na otoku še niso bila izvršena arheološka izkopavanja

Rimski skladišče in nekropola

Pred več desetletji (leta 1928) so bili v vrsarskem pristanišču odkopani temelji neke večje zgradbe, dolge okrog 70 metrov. V rimskem času je bil Vrsar razmeroma pomembno trgovsko središče, zato arheologi domnevajo, da so odkopani temelji ostanki rimskega skladišča za trgovsko blago (lat. Horreum). O tem, da je bila trgovina v pristanišču zelo živa, pričajo tudi rimske pristaniške naprave. Nekoč so bili v pristanišču vidni ostanki rimskega pristaniškega nasipa.

Na južni strani polotoka Montraker, ki s severa zapira pristanišče, so bili najdeni sledovi rimske nekropole (pokopališča), s skromnim nagrobnim inventarjem. Pepel upepeljenih mrtvecev je bil shranjen v žare, ki so jih zakopali v zemljo. V pristanišču je bil odkopan rimski cipus (nagrobnik) iz 2. stoletja, ki ga je neki soprog postavil svoji ženi. Na cipusu je vklesano latinsko besedilo: DIES MANIBUS SECURAE CONIUGI DULCISSIMAE AURELIUS CRAESCES FECIT. (Hišnim bogovom. Preljubi  ženi Securi postavil Aurelius Crasces)… To je edini rimski epigrafski spomenik iz Vrsarja, danes    se nahaja v Pokrajinskem  muzeju v Poreču. V Vrsarju so bili najdeni tudi deli poznoantičnih sarkofagov.

Starokrščanska bazilika

Starokršćanska bazilika

Starokršćanska bazilika

V bližini romanske bazilike Svete  Marije, na kamnitem  z zidom ograjenem dvorišču, se nahajajo ostanki (temelji in deli mozaičnih tal) starokrščanske bazilike iz 4. stoletja. Danes so ostanki bazilike pokriti z zemljo in niso dostopni javnosti. To je bila ena najstarejših starokrščanskih zgradb v Istri. Prvi vrsarski kristjani (v 2. in 3. stoletju) so verjetno opravljali verske obrede v kateri od zasebnih hiš. Nato  so v 4. stoletju, potem ko je cesar Konstantin Veliki (336 – 337) z Milanskim ediktom (leta 313) dovolil kristjanom svobodno izpovedovanje nove vere, zgradili starokrščansko baziliko.

Avgusta in septembra leta 1935 je italijanski arheolog Mario Mirabella Roberti odkopal del bazilike. Bazilika je imela pravokotni tloris in je bila podobna bazilikam prve faze starokrščanske arhitekture. V sklopu bazilike je bila krstilnica (baptisterium) in preddverje (narteks) ob zahodni fasadi. V 6. stoletju je bazilika dobila apsido (zadnji polkrožni del cerkve). Tla bazilike so bila pokrita s raznobarvnimi mozaiki. Mozaiki so le delno ohranjeni, a je kljub temu lahko pričarati njihovo umetniško celovitost. Mozaiki so okrašeni z zelo zanimivo starokrščansko ikonografijo. Na mozaikih prevladujejo cvetlični (listi, venci, košarice z grozdjem) in živalski motivi (ribe, pavi, golobi). Prisotnost rib iz istrskega morja dokazuje, da so mozaiki delo neke domače delavnice. Na mozaiku so simbolično prikazani letni časi. Centralno polje mozaika je sestavljeno iz 73 krogov, ki so medsebojno povezani s pletenicami. Po umetniških značilnostih so mozaiki podobni tistim iz Teodorove bazilike v Ogleju, ki so nastali okrog 7. stoletja. Bazilika je bila porušena, en del pa spremenjen v oljarno. V materialu iz ruševin so našli rimske strešnike (tegule), denar, svetilke (lucerne). Zdaj je naloga Vrsarja, da mozaike odkoplje ter jih postavi na ogled turistom in izletnikom.

Romanička bazilika Sv. Marije od Mora

Romanička bazilika Sv. Marije od Mora

Romanička bazilika Sv. Marije od Mora

V Vrsarkem pristanišču se nahaja zelo zanimiv srednjeveški spomenik: romanska bazilika Svete Marije. Bazilika predstavlja zelo pomemben spomenik romanske arhitekture v Istri, njena zgodovina pa je dolga in zanimiva. Na mestu bazilike se je v rimskem času nahajala neka večja zgradba (morda podeželska vila z gospodarskimi poslopji – villa rustica). Prvobitna in skromna cerkev Svete Marije je bila zgrajena na tem mestu v zgodnjem srednjem veku (v drugi polovici 8. stoletja). V času med 8. in 12. stoletjem je bila prvotna cerkev večkrat predelana in obnovljena. Današnji arhitektonsko – umetniški izgled cerkve izhaja iz 12. stoletja. Na zidovih so še vidni sledovi predelave. V novejšem času je bila cerkev večkrat restavrirana (nazadnje leta 1969). Precej monumentalna bazilika (24,5 x 12,5 m) arhitekturno spominja na starokrščanske cerkve. Hrvaški umetnosti zgodovinar Ljubo Karaman (1881 – 1971) je o tej baziliki zapisal: »Vrsar ima široko triladijsko romansko baziliko na stebrih, ki je ohranila svoj prvotni prikaz cerkve blizu ambientu enostavnih starokrščanskih zgradb.«

Fasada bazilike je enostavna. Na fasadi je okroglo okno (oculus). Na vzhodnem delu cerkve je enostaven zvonik v obliki romanske monofore (ena arkada za zvon). V zvoniku je mali zvon iz leta 1922, ki so ga vlili v livarni Lapagna v Trstu. Poltemna notranjost bazilike deluje sugestivno. Težke romanske arkade z monolitnimi okroglimi stebri delijo cerkveni prostor na tri ladje. Na vsaki strani so po trije stebri. Stebri se zaključujejo s kapiteli romanskega sloga s cvetličnimi motivi (palmete). Kapiteli so v spodnjem delu cerkvene notranjosti zaobljeni, v zgornjem pa kvadratni. Vzhodni del cerkvene notranjosti se zaključuje s tremi apsidami.

Tla cerkve niso originalna, so nadvišana, zato stebri izgledajo nizki. S tem je porušena prvotna romanska harmoničnost cerkvene notranjosti. Tla so bila nekdaj prekrita z nagrobnimi ploščami z latinskimi besedili. Ena je ohranjena v prezbiterialnem delu cerkve. V cerkvi je bilo najdenih več nagrobnih plošč. Neki prokurator frančiškanskega samostana, Šimun iz Bosne, ki je živel v 17. stoletju in je imel v duhu krščanske filozofije  pesimistični pogled na življenje, je dal vklesati na ploščo svojega in ženinega groba sledeče besedilo: SEPVLCRUM.D. (omi) NI.SIMONIS BOSNENSIS. PRO (curi) TORIS.FRA (tr) VM ORDINID. MINORVM. S (ancti). FRAN (cis) CI ET. VXORIS. EIVS. SIMONAE DOMVS. DI VITAE. LOCVS. MISERIAE REFVGVIM. SVPERBIAE. (grob gospoda Šimuna Bošnjanina, prokuratorja reda Malih bratov Svetega Frančiška in njegove žene Simone. Hiša življenja – mesto tegob in zatočišče oholosti).

Zidovi so bili v notranjosti okrašeni s večbarvnimi religioznimi freskami. Prve freske so bile naslikane v 9. ali 10. stoletju. Neki domači slikar je ponovno poslikal notranjost s kakovostnimi freskami v prvi polovici 16. stoletja. Sledovi fresk so danes neznatni, najbolje so vidne na zidu glavne apside (glave svetnikov). V baziliki je bil nekoč  bogat umetniški inventar (kipi, slike, …). Danes cerkev deluje prazno in skromno. V cerkvi je še slika Marije s svetniki s signaturo: VITORIO JERALTA. V času tridnevnega obiska v Vrsarju leta 1177, na poti iz Benetk v Ancono, je v tej cerkvi daroval mašo papež Aleksander III. Ob cerkvi je bilo nekoč staro pokopališče, ob severnem zidu cerkvenega dvorišča so še nekateri sledovi tega pokopališča. Novo pokopališče je bilo urejeno leta 1900 izven Vrsarja, ob cesti proti Funtani.

Na cerkvenem dvorišču (desno od južnega cerkvenega portala) je antično – rimski kamniti blok. Okrašen je z girlandami (listni venci in plodovi), ki visijo na rogovih volovskih lobanj. Ta kamen je bil najden leta 1932 v bližini zaselka Valkanela, nedaleč od Vrsarja, pripadal pa je rimski stanovanjsko – gospodarski zgradbi (villa rustica) iz 12. in 13. stoletja. V baziliki so ostanki starega samostana. V pisnih dokumentih se samostan prvič omenja v drugi polovi 12. stoletja (1177) pod imenom Prioratum Sanctae Mariae, a ni povsem gotovo, če je samostan res že tedaj obstajal. Bolj zanesljiv podatek izvira iz leta 1227. Prvi menihi v samostanu so bili karmeličani (po griču Karmal v Palestini), ki so, preganjani od Turkov – Seldžukov in Arabcev, preko Cipra in Sicilije prišli v Evropo. V Vrsarju so se karmeličani naselili bodisi konec 11. ali v začetku 12. stoletja, nato pa tu ustanovili svoj samostan. Z nekaj prekinitvami so karmeličani v samostanu živeli do sredine 14. stoletja. Leta 1660 je bil samostan povsem ukinjen, kot posledica spopada frančiškanov s poreškim škofom Gianbattisto de Giudice zaradi lastninske pravice na samostanskih posestvih  (med nekim sporom so menihi ubili škofovega nečaka).

Frančiškani so staro samostansko stavbo obnovili v baročnem slogu. V pritličju so imeli skladišča za poljedelske proizvode, stiskalnice za vino in mlin za oljke. Po odhodu frančiškanov je bil v samostanu nekaj časa (leta 1732) seminarium (šola za duhovnike). Do današnjih dni se je ohranila fasada samostanske zgradbe iz 17. stoletja.

Obzidje in kule

Prvobitno predzgodovinsko naselje (iz bronaste in železne dobe) na vrhu griča  je bila opasano z enostavnim obrambnim zidom. Tudi v srednjem veku je bil Vrsar obdan z obrambnim zidom in stolpi. V času med 13. in 16. stoletjem je bilo zgrajeno novo obzidje.

Na nekaterih objektih so še danes ohranjeni deli mestnega obzidja.

Zapuščeni kamnolomi

Napušteni kamenolomi

Napušteni kamenolomi

Znamenitostim Vrsarja je potrebno prišteti tudi stare kamnolome. V vrsarskih kamnolomih se  pridobiva kamen vse od rimskih časov pa do današnjih dni. V bližini romanske bazilike Svete Marije, na otočkih pred Vrsarjem so vidni sledovi zapuščenih kamnolomov (na vrhu otočka Sveti Jurij). Nekateri umetnostni zgodovinarji predpostavljajo, da je monumentalna monolitna kupola (premer 10,76 m, teža 320 ton) mavzoleja vzhodno gotskega kralja Teodora Velikega (493 – 526) v Raveni, izdelana iz kamna z vrha tega otočka. Po mnenju arheologa in umetnostnega zgodovinarja dr. Anta Šonje, je bil kamen za kupolo pridobljen južno od Poreča. Tudi na Gavanovem vrhu (ital. Monte ricco), vzhodno od Vrsarja, se nahaja zapuščeni kamnolom, prav tako  na griču na severovzhodni strani Vrsarja. Tu se je od časa romanike pridobival kvalitetni sivi kamen. Kamnolomi v bližini Vrsarja in Rovinja so se eksploatirali predvsem  v času druge beneške oblasti nad Istro (13. – 18. stol.). V času renesanse in baroka je bil v italijanskih mestih zelo poznan kvalitetni kamen iz Vrsarja (pietro di Orsera). Uporabljali so ga v Benetkah za gradnjo palač, mostov in cerkva. Zaradi nakupa kvalitetnega kamna so v Vrsar občasno prihajali italijanski kiparji in gradbeniki. Prvi podatki o izvozu vrsarskega kamna v Benetke izvirajo iz 14. stoletja. V Vrsarju je v prvi polovici 14. stoletja (1334) občasno bival beneški kipar Leonardo Tagliapietra. V času, ko je bil najbolj aktiven, je v Rovinj, vsekakor pa tudi v Vrsar, prihajal renesančni kipar Antonio Rizzo (1467 – 1498) iz Verone, ki je Benetkam zapustil svoja najpomembnejša dela (delal je na Doževi palači, nagrobni spomenik dožu Tronu).

Po nekaterih podatkih so rovinjsko – vrsarki kamen uporabljali tudi florentinski kiparji in gradbeniki. V današnjem času se poleti v revitaliziranem kamnolomu Montraker odvija mednarodna kiparska šola, katere avtorska dela ostanejo Vrsarju ter s tem plemenitijo prostor.

Ob cesti proti Funtani je vrsarsko pokopališče, ki ga je leta 1900 zgradil vrsarski gradbeni podjetnik Celeste Gerometta.

V bližini je atelje – počitniška hiša kiparja Dušana Džamonje. V prostranem parku – dvorišču so razstavljeni  umetnikovi spomeniki v miniaturi.