Vrsar, Istra, službena stran turistične skupnosti Vrsarja

Informacije Turistične skupnosti
občine Vrsar

Naravne lepote – Čudežni kotiček Mediterana

Vse od obale pa do nižinskih   rahlo gričevnatih reliefov v zaledju, so naravna bogastva Vrsarja in okolice vir inspiracije popotnikom, ki si želijo oddiha in sprostitve.  Narava je resnično  velikodušno obdarila te kraje in jih naredila za enega  najlepših delov Sredozemlja.

Več

Jutranji sprehod

Vrsar se od srednjega veka nahaja na vidnem griču neposredno ob obali Jadrana. Zaradi tega so se v mestu oblikovale številne lokacije, s katerih so dobro vidni tukajšnji otoki, otočki, zalivi in zalivčki.

Več

Poišči namestitev

Zgodovinski pregled

Predzogodvinski Vrsar

Sledovi življenja na istrskem polotoku segajo v predzgodovinski čas. Prepoznani so bili sledovi paleolitske in neolitske kulture (starejša in mlajša kamena doba).  V neki jami nad Limom,  nedaleč od Vrsarja (jama Svetega Romualda), so odkrili sledove paleolitske kulture. Etnična pripadnost najstarejših prebivalcev istrskega polotoka ni znana.

Prvi znani prebivalci istrskega polotoka, ki jim  lahko določimo etnično pripadnost, so bili Histri in Liburni. Histri so naseljevali večji del istrskega polotoka (po njih je polotok tudi dobil ime: Histri – Histria – Istra). Liburni so živeli le na severovzhodni  obali polotoka (Liburnija).

Histri in Liburni so se ukvarjali s poljedelstvom in živinorejo, pa tudi s pomorsko trgovino. Trgovali so s starimi Grki. Na severnem Jadranu so grške ladje natovarjale dragoceni jantar, ki je sem prihajal po kopenskih poteh iz daljnih obal Baltika. Ladje so vstopale tudi v vrsarski in limski zaliv.

Na vzpetinah istrskega polotoka so Histri in Liburni gradili utrjene naselbine. Praviloma so imela naselja krožni tloris, opasana so bila z obrambnimi zidovi. Med reko Mirno in Limom so imeli Histri sorazmerno veliko število utrjenih naselij. Običajno so bila zgrajena na nedostopnih in strateško pomembnih točkah. Tako  naselje so imeli starodavni Histri tudi na mestu današnjega starega Vrsarja, kar potrjujejo nekatere arheološke najdbe (deli keramike).

V predzgodovinski dobi so bili naseljeni tudi nekateri posamezni griči v bližini Vrsarja. Tako se na griču Gavanov vrh (Monte Ricco), ki leži 1 km vzhodno od Vrsarja na levi strani ceste proti Rovinju, nahaja pomembno arheološko najdišče, kjer so bili najdeni fragmenti keramike iz bronaste dobe. Tu je bilo utrjeno predzgodovinsko naselje z nekropolo (pokopališčem) tudi v bronasti in železni dobi. V 1. stoletju pred našim štetjem je neki bogati Rimljan na griču zgradil precej veliko stanovanjsko – gospodarsko stavbo (villa rustica). Deli te zanimive podeželske vile so se ohranili do danes, na primer ostanki obokanega rezervoarja za vodo. Vila je imela peristil (prostor, obdan s stebri) in tla z raznobarvnimi mozaiki, zidovi nekaterih prostorov so bili poslikani z raznobarvnimi freskami. V ruševinah vile so najdeni nekateri rimski arheološki ostanki  (denar, keramika). Dokaz o obstoju rimske vile se je ohranil do današnjih dni v imenu polja severno od griča: Alla villa (k vili).

In tako živi Vrsar neprekinjeno od predzgodovinskih časov, njegova prava zgodovina pa se pričenja v času rimske oblasti v Istri.

Obdobje rimskih cesarjev

Histri in Liburni so bili poznani kot nevarni gusarji. Napadali so rimske ladje na Jadranu, zato je zelo zgodaj prišlo do spopada med histrskimi pirati in Rimljani. Po tem, ko so v bližini istrskih meja zgradili utrdbo Oglej (leta 181 p.n.š.), so Rimljani  pričeli sistematično vznemirjati istrska plemena. V nizu vojnih pohodov z velikimi izgubami, so najprej podjarmili Histre, zatem še Liburne. V vojni 178/77 leta p.n.š. so Rimljani z veliko vojsko prodrli v Istro in uničili metropolo Histre – mesto Nesactium, današnje Vizače (nedaleč od Pule). V obkoljenem mestu si je poslednji histrski kralj Epulon sodil sam. V takih okoliščinah so se Histri uklonili, a so se okupatorju vseeno še dolgo upirali.

V 1. stoletju p.n.š. so Rimljani podjarmili tudi Liburne, tako da je celotni polotok za nekaj stoletij postal del velikega Rimskega cesarstva.

Na istrskih obalah so se hitro razvile rimske kolonije (Pula – Pola, Parentium – Poreč). Prav Limski zaliv (lat. limes: meja) je razmejeval področje Poreča in Pule

V začetku rimske oblasti je sprva prenehalo živeti naselje na mestu predrimskega Vrsarja, nato pa je ob morju pod gričem nastalo novo naselje z zasebnimi in javnimi zgradbami. Naselje se je zlasti razvilo v poznoantični dobi. Tudi na področju Vrsarja so imeli nekateri bogati rimski aristokrati agrarna posestva s stanovanjsko gospodarskimi stavbami (villae rusticae). V rimskem obdobju je bil Vrsar več kot le običajni vicus (vas), predstavljal je sorazmerno pomembno istrsko trgovsko središče za poljedelske in živinorejske proizvode (vino, olje, žito, sir, meso). Bližina Ravenne (na drugi strani Jadrana) je zelo ugodno vplivala na razvoj trgovine v Vrsarju in drugih rimskih istrskih središčih. Istrski kmetijski proizvodi so bili cenjeni na rimskem trgu. V zaledju Vrsarja je potekala rimska cesta Via Flavia; Pola (Pula) – Parentium (Poreč) – Tergaste (Trst) – Oglej (Aquilea).

Na to, kako pomemben je bil Vrsar v rimskem obdobju nas opozarja sledeč  kartografski podatek: naše mestece je bilo pod imenom Ursaria, kot majhen otok pred Pulo, označeno na Peuntingerjevem zemljevidu (Tabula Peutingeriana) iz 3. ali 4. stoletja. Neznani rimski kartograf očitno ni dobro poznal istrske obale, zato je Ursario umestil pred Pulo (se pravi, precej južneje od Vrsarja).

V 2. in 3. stoletju se je tudi v Vrsarju pričelo širiti krščanstvo – nova vera. Poleg Poreča in Pule je bil Vrsar v 4. stoletju pomembno starokrščansko središče. Ne glede na velik časovni odmik so v Vrsarju še danes opazni sledovi rimske kulture.

Vrsar v zgodnjem srednjem veku

V drugi polovici 5. stoletja (476) je propadlo Zahodno rimsko cesarstvo. Istra je za daljši čas prešla pod oblast germanskih osvajalcev Gotov. Bizantinski cesar Justinijan (527 – 565) je premagal Gote ter Istro leta 538 pripojil Vzhodnemu rimskemu cesarstvu. Tako je ostalo do konca 8. stoletja. Zgodovinski podatki o Vrsarju v zgodnjem srednjem veku so zelo skopi. Modre vode v bližini Vrsarja se omenja v nekih dokumentih iz 6. stoletja, kot pomembna ribolovna območja.

Znani poreški škof Eufrazij (graditelj znamenite poreške bazilike) je dal kanonom poreške cerkve s posebno darovnico iz leta 543 pravico do tretjine rib, ki so bile ulovljene v vodah Limskega zaliva, nedaleč od Vrsarja.  (v 10. stoletju je darovnico potrdil nemški cesar Oton III.).

Ob koncu 6. in v začetku 7. stoletja so iz svoje pradomovine izza Karpatov na Balkan in v bizantinsko Istro prišli Slovani. Bizantinske vojne oblasti so zaman skušale zaustaviti prodor Slovanov (Hrvatov in Slovencev) v Istro. Preko Istre so Slovani vdirali tudi v Italijo. Prvi vdor Slovanov v Istro je zabeležen leta 599. Staro rimsko latinsko govoreče prebivalstvo Istre se je pred slovanskimi vdori umaknilo in zaprlo v utrdbe in obmorska mesta (Pula, Rovinj, Poreč, …). V času prihoda Slovanov v Istro je trpel tudi pozno antični Vrsar. Do Vrsarja so Hrvati iz notranjosti Istre prodirali po dolini Drage. Med letoma 599 in 611 so zavzeli in uničili Vrsar. Ob tem so pregnali staro romansko prebivalstvo, takrat je ostala starokrščanska bazilika zapuščena. Prisotnost Hrvatov v Vrsarju v zgodnjem srednjem veku potrjujejo arheološke najdbe slovanske keramike ter mlin na mestu prej omenjene bazilike.

V 7. in v začetku 8. stoletja Ursario omenja anonimni geograf iz Ravenne (Ravennas Geographus), ki umesti mesto na neki otok na zahodni istrski obali. Bizantinska oblast v Istri je bila prekinjena s kratkotrajnim vpadom in zavzetjem Langobardov (751 – 774). Konec 8. stoletja (788) so Istro zavzeli Franki, postala je sestavni del  velike države frankovskega osvajalca Karla Velikega (768 – 814).

Franki so v Istri uvedli fevdalni sistem ter na fevdalnih posestih izkoriščali slovanske kmete. Od začetka 9. stoletja v političnem življenju Istre igrajo veliko vlogo fevdalci nemškega porekla.

Med Mirno in Limskim kanalom je imela poreška škofija (ustanovljena v drugi polovici 3. stoletja) veliko agrarno posest, ki se je imenovala Teritorium sancti Mauri (Teritorij Svetega Mavra), po mučeniku in patronu poreške cerkve Svetem Mavru. Ne vemo natančno, kdaj je Vrsar prešel pod oblast poreške škofije, bil pa je pod njeno oblastjo neprekinjeno od 983. do 1778. leta.

Na področju zahodne istrske obale je bil konflikt ekonomsko političnih interesov  Benetk in oglejskega patriarha. Eni in drugi pa so zaman poskušali odvzeti Vrsar poreškim škofom. Škofi so bili v tej dolgi borbi vztrajni, zato so uspeli kar 8 stoletij zadržati oblast v Vrsarju.

Grofija poreških škofov

Od 10. do 18. stoletja je bil Vrsar administrativno središče grofije poreških škofov. Poreški škofi so v Vrsarju vladali v imenu rimskega papeža, ki je občasno  potrjeval njihove pravice. Leta 1177 se je na poti iz Benetk v Ancono v Vrsarju ustavil papež Aleksander III. (1159 – 1181) in se, kot priča ljudsko izročilo in nekateri dokumenti, tu zadržal tri dni. S posebno listino je potrdil pravice Poreške škofije do Vrsarja, ki je bil v srednjem veku poletna rezidenca poreških škofov.

Boj za zahodno istrsko obalo se je končal v drugi polovici 13. stoletja v korist Benetk. Leta 1267 je Poreč prešel pod zaščito beneškega doža in s tem bi moral Vrsar, ki se  nahaja na območju Poreča, priti pod beneško oblast. Ne glede na politične spremembe, je Vrsar še naprej ostal v lasti Poreške škofije ter ni plačeval davkov ne beneškim dožem, ne oglejskim patriarhom. Poreški škofje so tudi v svoji tituli poudarjali oblast nad Vrsarjem. Ob imenu so dodajali: episcopus parentinus et dominus Vrsariae (poreški škof in gospodar Vrsarja). Nekateri škofje so ob imenu dodajali: comes Vrsariae (knez ali grof Vrsarja).

V obdobju poreškega škofa Bonifacija (Bonifacius) je oglejski patriarh Rajmund (Raimundus, 1273 – 1299) večkrat vznemirjal Vrsar. Po nekem napadu na Vrsar so patriarhovi  vojaki s seboj odpeljali 700 volov in veliko male govedi.

Pod oblastjo poreških škofov je Vrsar živel življenje vaške komune, ki je imela svoj statut. Upravo nad Vrsarjem so poreški škofje izvrševali po guvernerju (upravitelju), lastnino so namenjali vazalom. Škofijska lastnina v Vrsarju in okolici (hiše, zemljišča, pašniki, gozdovi, ribolovna območja, soline, mlini za oljke, krušne peči, …) so predstavljali najpomembnejši vir dohodka Poreške škofije. Uživalci škofijskih dobrin v Vrsarju in okolici so škofu morali priseči in mu darovati razne darove v naravi (vino, olje, les, ribe, sol, sir, …).

V renesansi in baroku so se intenzivno izkoriščali vrsarski kamnolomi. Najbolj kakovosten kamen so izvažali v Benetke, namenjen je bil za gradnjo palač, cerkva in mostov. Med 15. in 17. stoletjem je Vrsar večkrat prizadela kuga. V 17. stoletju so nekateri poreški škofje stalno živeli v Vrsarju.

V 18. stoletju je v Vrsarju dvakrat (1743 in 1744)   bival italijanski pustolovec in literat Giacomo Casanova, o čemer je pisal v svojih slavnih spominih.

V drugi polovici 18. stoletja (1778) je beneški senat ukinil cerkvene grofije na področju Vrsarja, Vrsar je prišel pod neposredno oblast beneškega doža. Za odvzeto premoženje so beneške oblasti poreški škofiji plačale odškodnino v denarju. Po ukinitvi cerkvene grofije, je bil Vrsar je v administrativnem smislu pripojen občini Sveti Lovreč.

Nekdanje premoženje poreških škofov na področju Vrsarja je v 19. stoletju prešlo v last posameznih patricijskih družin iz Poreča.

Vrsar v 19. in 20. stoletju

Francoski osvajalec Napoleon Bonaparte je leta 1797 porazil Republiko Svetega Marka (Benetke). Istra je s Campoformijskim mirom (17./18.10.1797) pripadla avstrijskemu cesarju Francu I.

Prva vladavina Avstrije v Istri je bila kratkotrajna (1797 – 1805). Napoleon je v začetku decembra leta 1805 pri Austerlitzu porazil avstrijsko – prusko vojsko. Z Bratislavskim mirom (26.12.1805) je Istra pripadla Francozom (1805 – 1813). Kasnejši Napoleonovi porazi na evropskih bojiščih so omogočili Avstrijcem, da ponovno, za daljši čas (več kot stoletje – 1813 – 1918) dobijo Istro.

V 19. stoletju je bil Vrsar majhna vaška občina v sklopu okraja Poreč. V 19. stoletju  se je Vrsar pospešeno širil izven mestnega obzidja: v zalivu se je gradilo pristanišče, na pobočju griča med starim Vrsarjem in morjem so se gradile nove hiše. V začetku stoletja (1900) so zgradili tudi novo šolo. Nacionalni spori med Hrvati in Italijani v drugi polovici 19. stoletja v Vrsarju niso bili izraziti. Tu so Italijani in Hrvati živeli v slogi. Prva svetovna vojna je spremenila politične možnosti v Istri. V času razpada Avstro – ogrske monarhije je italijanska vojska okupirala Istro, ki je postala del Italije (1918 – 1943).

Po prvi svetovni vojni so italijanski imperialisti izkoristili slabosti novoustanovljene države Jugoslavije  in si z Rapalsko pogodbo (1920) legalno zagotovili pravico nad Istro. V času italijanske okupacije je bil položaj Hrvatov in Slovencev v Istri zelo težak. Stanje se je še poslabšalo, ko so prišli na oblast fašisti, na čelu z B. Mussolinijem (1922). Uporaba hrvaškega in slovenskega jezika je bila strogo prepovedana. Načrtovali so nasilno izseljevanje prebivalcev v italijanske kolonije v Afriki. Tudi druga svetovna vojna je pogojevala radikalne politične spremembe na istrskem polotoku.

Aprila leta 1941 sta Hitler in Mussolini okupirala Jugoslavijo. Istrski Hrvati so se dvignili k uporu proti italijanskim fašistom ter za priključitev Istre Hrvaški. Po kapitulaciji Italije (8.9.1943) je v Istri prišlo do narodne vstaje. Oktobra leta 1943 so Istro okupirali Nemci. Leta 1944 so tudi v okolici Vrsarja potekale boji med partizani in Nemci.

V začetku maja 1945 je bil Vrsar osvobojen. Po osvoboditvi se je pričel dolg diplomatski boj za Istro med Jugoslavijo in Italijo. S Pariško mirovno pogodbo (1947) je Istra pripadla republiki Hrvaški v okviru Jugoslavije, od leta 1991 pa je Hrvaška samostojna država.